Ko je neko dobro delo začeto, se že začne odvijati njegova zgodovina. Leto za letom se v arhivskih mapah nabirajo nova dejstva, kup zapisov in papirnatih prič minulih trenutkov. V srca pa se vpisujejo tudi sledovi, ki jih ne pozna nobena kronika. Gre za življenjski utrip mnogih srečanj, skupnih in osebnih iskanj, spoznanj, upov in razočaranj, rasti in napredka.

Slovenska misija v Švici in Kneževini Liechtenstein je bila ustanovljena leta 1968. Sicer bi se to moralo zgoditi ze prej, vendar so nekatere ovire to preprečile. Že leta 1966 naj bi namreč prevzel dušno pastirstvo v Švici g.Ciril Lavrič, a mu civilne oblasti niso dale dovoljenja, ker kot begunec ni imel ustreznih dokumentov. Slovenska Cerkev pa v tistem času zaradi trde roke komunizma ni mogla še nikogar poslati v tujino. V tem času je bil na poseben način v oporo rojakom kasnejši ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar, ki je opravljal službo škofovega vikarja v Churu.

Vse skupaj pa je še bolj pospešil italijanski kapucin p. Giustino Longhi, ki je na kapucinsko predstojništvo v zamejski Gorici naslovil prošnjo, naj vsaj občasno od tam pošljejo nekoga, da bo duhovno oskrbel vse večje skupine slovenskih naseljencev. Prvotno je šlo predvsem za skupine deklet, ki so bile zaposlene v tovarnah na območju Rheinthala. In tako je 7.oktobra 1967 prišel na prvi obisk v Švico p.Fidelis Kraner. Prvo slovensko mašo je daroval 11.oktobra v obednici tovarne Weder-Meier v Diepoldsau za kakih 30 tam zaposlenih deklet.

Sledil je drugi obisk 23.februarja 1968. Tik pred tem obiskom je bila na prvo februarsko nedeljo tudi prva slovenska maša v Zürichu. Ta je bila od takrat enkrat mesečno na prve nedelje. Največkrat je prihajal maševat g.Pintarič iz Siona, ki pa je vršil poslanstvo v švicarski Cerkvi.

P.Fidelis je spoznal, da ti kratki obiski rojakov niso dovolj in da bo potreben stalni slovenski duhovnik v Švici. 7.avgusta 1968 je bil izdan dekret za njegovo poslanstvo v Švici. 18.avgusta se je pater Fidelis podal na pot proti Švici.

Umestitev za dušnega pastirja v Švici je bila v nedeljo, 1. septembra 1968 v Einsiedelnu. P.Fidelisa je umestil msgr.Ignacij Kunstelj iz Rima. Ta dan smemo smatrati za rojstni dan Slovenske misije, čeprav je bila misija uradno ustanovljena šele 1.novembra, ko so bile urejene vse formalnosti. Začelo se je trdo in zahtevno delo.

Do novembra je p.Fidelis imel zbranih že 700 naslovov. Delo je postajalo obsežno, kjer je mogel, je uvajal slovenske maše. Prvo večjo skupino je obiskal 30.septembra v Amriswilu in šel kar naravnost v tovarno ESCO, kjer je bilo zaposlenih približno 100 rojakov. 10.novembra je bila v Amriswilu prva slovenska sveta daritev. Na drugo novembrsko nedeljo je bila prvič maša v Heerbruggu, a ne za dolgo, ker tamkajšnja dekleta niso redno prihajala. Ko pa je pater napovedal, da bo za belo nedeljo maša v Heerbruggu zadnjič, je prišlo izredno veliko ljudi… (Šele, ko nekaj izgubljamo, cenimo bolj). V Meilenu so se slovenske maše začele 26. januarja 1969. Na prvo nedeljo v marcu 1969 se je v Zürichu slovenska skupnost preselila v cerkev Dobrega Pastirja (Guthirt). Na tretjo nedeljo v aprilu (20.aprila) so bile prve slovenske maše še v Solothurnu in Oltenu. Izmenično na dva meseca je pater  Fidelis uvedel maše v Diepoldsau in Appenzellu. V juniju je bila maša tudi v Baslu, v juliju 1969 pa se je p.Fidelis podal še med rojake v Bern in Fribourg. V avgustu je bila uvedena tudi slovenska maša v Winterthuru.

2.marca 1969 je bil ustanovljen župnijski odbor, v katerem pa je že na prvi seji zavrelo, ker je očitno jugoslovanska oblast tudi med odbornike zasejala svoje seme… Pater Fidelis je odločno zahteval apolitičnost, da bi cerkveni svet lahko opravljal svoje poslanstvo. Kmalu je moral prvi odbor razpustiti in ga zamenjati z novim.

Že po dobrem letu dela je pater Fidelis uvidel, da sam ne bo zmogel več. Prosil je za pomoč. Z  očetovskimi besedami skrbnega pastirja: »Morda mi boste rekli, da jih je premalo za dva. Vedeti pa moramo, da je to le mladina, ki potrebuje več stika z dušnim pastirjem in je razkropljena po celi deželi… Upam, da boste soodgovorni za duše naših rojakov-mladine…«. In težko pričakovana pomoč je res prišla. Patru Fidelisu so 14.decembra 1972 poslali na pomoč p.Angela Kralja, ki je sprejel delo v zahodni Švici. Tako sta oba patra lahko uvedla več novih srečanj rojakov in svetih maš na različnih krajih (St.Gallen, Biel, Lausanne, Luzern, Engelberg, Visp, Ženeva, Basel). Kasneje pa še v Schaffhausnu (1980), v Birru (1988) in Frauenfeldu (1990). Po osamosvojitvi Slovenije je na pobudo Društva dr.France Prešeren iz Liechtensteina zaživela tudi sveta maša v Schaanu. Občasno je bila tudi sveta maša v Luganu (Ticino). Po potrebi so bila nekatera bogoslužja ukinjena, uvedena pa nova. V zadnjem času poskušamo nekatera že zamrla evharistična srečanja obnoviti (v Ženevi, Luganu in Luzernu).

V prvem obdobju Slovenske misije je bilo v Švici poleg rednih tudi zelo veliko sezonskih delavcev. V letu 1974 so sezonski čisto odpadli, veliko rednih pa je izgubilo delo in so se morali vrniti v domovino. Tako je v dveh letih število naslovov Slovencev v Švici padlo s 3000 na 1500. Vendar pa je delo kljub vsemu ostalo obširno in zahtevno. Veliko število mladih družin je pogojevalo potrebo po nekom, ki se bo s strani Cerkve mogel bolj posvečati otrokom. P.Angel je odkril s.Avrelijo Pavel, ki je bila v Švici od leta 1971 in vodila gospodinjstvo pri nekih misijonarjih v Fribourgu. S 1.aprilom 1976 se je vključila v delo Slovenske misije. Potovala je iz kraja v kraj, od družine do družine, učila otroke moliti, peti in govoriti slovensko, obiskovala je bolne, oblikovala bogoslužja. Ostala je vse do leta 1990 – dobrih 14 let.

P.Angel je vztrajal do leta 1980, čeprav je že leta 1974 zbolel za Hodkinsonovo boleznijo. Skoraj po čudežu je ostal živ. 21.avgusta 1980 je končno dobil naslednika v osebi p. Damijana Frlana, ki je v Švici ostal 16 let. Tri leta je celo sam opravljal delo na celotnem področju misije – med Fidelisovo boleznijo in po njegovi vrnitvi v domovino jeseni leta 1987, pa do prihoda p.Roberta Podgorška 25.septembra 1988.

P.Robert se je moral soočiti s prav posebnimi izzivi in težavami. Po njegovi zaslugi je Slovenska misija leta 1991 pridobila dvakrat večje pisarniške prostore, ki so postali obenem tudi pomembno središče pastoralnega dela, sprejemov, srečanj. Ko se je Slovenija leta 1991 osamosvojila, je p. Robert pomembno prispeval k njeni prepoznavnosti v Švici. Izkazal se je tudi z izjemnimi akcijami pomoči naši državi, tako ob osamosvojitvi, kot ob naravnih katastrofah. Omeniti je treba tudi zelo veliko materialno pomoč tukajšnjih rojakov pri gradnji cerkve Sv. Duha v Celju. P.Robert se je vsem zapisal v srce kot izvirno dobrodušen človek in dober ter čuteč dušni pastir. Posebno hudo je bilo zanj, ko so mu odvzeli sodelavce: najprej sestro Avrelijo leta 1990, nato pa leta 1996 še p.Damijana. Vse breme pastoralnega dela v Švici in Kneževini Liechtenstein je odslej moral opravljati sam.

Na tradicionalnem slovenskem romanju v Einsiedeln na četrto nedeljo septembra 2003 je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode izročil dušnopastirsko skrb za rojake v Švici in Kneževini Liechtenstein škofijskemu duhovniku Davidu Taljatu. S tem se je zaključilo plodno obdobje dela slovenskih patrov kapucinov med tukajšnjimi slovenskimi rojaki.

Leta 1968 so se številni majhni izvirki in studenčki zlili v skupno reko z imenom Slovenska misija za Švico in Kneževino Liechtenstein. V tej reki so se napajali verni in neverni, dajala je čiste vode rojakom v tujini in tudi v domovini. Samo Bog ve, koliko let bomo še priče njenega toka. Še moramo graditi, pred nami so novi koraki in naloge, vse pa naj vodi in blagoslavlja dobri Bog.

P.Fidelis Kraner

prvi slovenski izseljenski duhovnik v Švici